Kar ni in ni vremena za plezanje, pa še čas ni naš zaveznik. Tako sta me Matjaž in Jure nekako le prepričala, da je kolesarjenje po poteh, ki so temu namenjene, nekaj, čemur po enemu spustu ne bom mogel reči: »Nikoli več.«
Odpravili smo se na Možjanco in naprej na Kopo. Do nje sem moral kolo nositi okrog deset minut. Če bi mi pred dvema letoma kdo rekel, da bom nosil kolo na ramenih, bi samo … Ampak se je izplačalo. Po pravici povedano me je spust po strmi gmajni kar dodobra prevzel. O padcih čez kolo in pod njega pa kdaj drugič.